Na Dvoru je v petek, 13. februarja 2026, potekal poseben kulturni večer, ki ga je organiziralo Kulturno društvo Dvor. Dogodek, posvečen Kočevarjem, je bil mnogo več kot zgolj predavanje – bil je poklon zgodovini, identiteti in tudi simbolično slovo.
Dvorska dvorana je bila polna pričakovanja, ko je med obiskovalce stopila Zofka Gril Mirtič – dolgoletna dvorska učiteljica prvega razreda podružnične šole Dvor, ki se je mnogi še kako dobro spominjajo. Na Dvoru je, kot je povedala sama, preživela čudovitih 35 delovnih let. Z njenim prihodom se je v prostor vrnila toplina nekdanjih šolskih dni.
Ganljiv trenutek večera je bil, ko je vsakega izmed obiskovalcev prepoznala po imenu in priimku ter mu segla v roke – čeprav je od njene upokojitve minilo že več kot 25 let. Ta drobna, a izjemna gesta je pokazala, kako globoko je ostala povezana s krajem in ljudmi.
Na spoštljiv, srčen in izjemno zanimiv način je predstavila življenje Kočevarjev – skupnost z bogato, a pogosto prezrto zgodovino. Poudarila je njihovo zgodovinsko usodo, prizadevanja za ohranitev jezika, kulture in identitete ter dodala tudi osebne izkušnje. Poseben del večera je namenila kočevarskemu jeziku in spominom na vsakdan Kočevarjev nekoč in danes.
Večkrat je s ponosom poudarila svoje korenine in izrekla besede, ki so v dvorani zazvenele močno in iskreno: »Rodila sem se kočevarica, odraščala sem kočevarica in umrla bom kot kočevarica.«
Zofka Gril Mirtič je s svojo prisotnostjo napolnila dvorsko dvorano. Krasna, izjemno zanimiva ženska, ki zna še vedno pritegniti pozornost in očarati poslušalce, je s tem večerom po njenem mnenju tudi simbolično zaokrožila svojo pot na Dvoru ter se na poseben način poslovila od Dvora in Dvorjanov.
Tovarišica Zofka – kot smo jo včasih klicali – iskrena hvala za tako lep in nepozaben večer.
Besedilo in foto: Jadranka Meglen
***************************************************************************************************************************************************************************
Slovenska Kočevarica
V Suhi krajini, zadnje leta pa tudi širše v slovenskem prostoru, bolj ali manj vsi, ki se vsaj malo zanimamo za našo polpreteklo zgodovino, vemo za obstoj Kočevarjev. Na našem območje naj bi prišli v 14.stoletju iz nemško govorečih dežel, po nekaterih virih naj bi bila njihova selitev kazenska. Svoja bivališča so ustvarili na neposeljenem območju Kočevskega Roga, kjer so našli vodo in les, ki sta bila glavni vir preživetja. Kočevarske vasi so zrasle ne obrobju Suhe krajine v vaseh proti Kočevju in na obrobju Bele krajine, kjer so priseljenci ohranjali svojo kulturo in jezik z lastnimi šolami in cerkvami ter pridobili dovoljenje za gospodarsko dejavnost krošnjastvo, s katero so služili denar tudi daleč izven meja svoje domačih krajev. Čeprav so Kočevarji živeli bolj ali manj ločeno od večinskega prebivalstva, pa to ni bil geto. Sodelovali so z domačini, se učili slovenskega jezika, nastajali so tudi mešani zakoni, skratka živeli so v sožitju do 2. svetovne vojne. Nacisti so med Kočevarji našli najsposobnejše ljudi, ki so jih vzgoji za svoje ambasadorje. Le-ti so večino Kočevarjev prepričali k selitvi v Rajh, po njihovem razumevanju v raj, kjer bodo jedli samo ocvrte piščance in lizali med. Zelo redki so se zaradi navezanosti na zemljo in tudi informacij, da jih ne čaka raj, selitvi uprli. Med njimi so bili tudi starši gostje Kulturnega društva Dvor, Zofke Gril Mirtič, ki je v prostorih polne več-namenske dvorane na Dvoru 13. februarja 2026 predstavila svojo zgodbo Kočevarice, delano tudi v originalnem jeziku Kočevariš.
Zofko Gril Mirtič Dvorjani poznamo kot učiteljico, ki je kar 35 generacij podružnične šole Dvor popeljala v svet črk in številk. Zaradi tega ga. Zofka še danes čuti neizmerno povezanost s Suho krajino in njenimi ljudmi. Če potrebuje »odklop ali polnitev osebnih baterij« se še vedno zapelje med Suhokranjce s kolesom. Iskreno povezanost čudi tudi s svojimi Kočevarskimi koreninami in zemljo, ki jo je oče Kočevar prislužil z delom v daljni Ameriki ter potem skupaj z mamo in štirimi otroki razvil v trdno kmetijo, ki ni klonila pred nobenimi zavojevalci. Podobno kot sta bila Zofkina starša trdna Kočevarska kmeta na slovenski zemlji, je tudi Zofka postala in ostala pokončna slovenska Kočevarica. Kot je povedala v svoji obsežni zgodbi življenja, ni nikoli zatajila, da je Kočevarica, njena domovina Slovenija pa ji je dala kruh, dom, izobrazbo in družino. Resnica o Kočevarjih skozi njeno zgodbo je drugačna kot je bila večkrat predstavljena v splošni javnosti. Kočevarji ob začetku 2. svetovne vojne niso bili pregnani, sami so nasedli propagandi in pristali na selitev v obljubljeno deželo. Po voljni kot Kočevarica ni bila v Sloveniji prikrajšana za ničesar, čeprav ni tajila svojih korenin in jezika. Preko meje v Avstriji in celo med zgodovinarji so se zgodbe o Kočevarjih na Slovenskem pogosto pisale drugače. Na srečanjih Kočevarjev doma in okraj meje se je pogosto izpostavila z resnico o Kočevarjih v Sloveniji, tudi v jeziku Kočevariš, ki ga še ena redkih obvlada v Sloveniji. Marsikatero podrobnost in resnico o zgodovini Kočevarjev nam je ga. Zofka še odstrla, ki ji kljub zrelim letom ne manjka energije in sposobnosti nastopanja. Preko njene zgodbe bomo tudi knjige o Kočevarjih, ki jih je v zadnjem obdobju napisanih kar veliko, brali z drugačnimi očmi. Hkrati pa nas je naša nekdanja učiteljica spomnila, kako pomembno je spoštovati svoje korenine. Če jo ceniš sam, jih bodo tudi drugi. Gospa Zofka se je rodila kot Kočevarica, živi kot Kočevarica in bo tudi odšla kot Kočevarica je zaključila svojo zgodbo, ki je med obiskovalci naletela na resnično veliko odobravanje. V Suhi krajini je pustila neizbrisen pečat, zato smo počaščeni, da je tudi svojo osebno zgodbo delila z nami.
Valerija Vidmar, članica društva